00 01 02 03 04 05 06 07
00
01
02
03
04
05
06
07

Zgodnja diagnoza velikoceličnega arteritisa - osnova za dober izhod

Iztok Holc

Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za interno medicino, Oddelek za revmatologijo, Maribor, Slovenija; Univerza v Mariboru, Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino, Maribor, Slovenija
Dopisovanje
Doc. dr. Iztok Holc, dr. med.
Univerzitetni klinični center, Maribor,
Ljubljanska 5, 2000 Maribor, Slovenija
Telefon + 386 23212486
Fax + 386 23322128
E–pošta: iztok.holc@ukc-mb.si

Izvleček

Namen: Nezdravljen gigantocelični arteritis lahko vodi v trajno slepoto ali možgansko kap. Namen raziskave je bil oceniti/ovrednotiti diagnostične postopke in zdravljenje temporalnega arteritisa na Oddelku za revmatologijo Univerzitetnega kliničnega Centra Maribor.

Metode: Opravljena je bila retrospektivna raziskava (od leta 2012–2017) pri bolnikih s temporalnim arteritisom. Pregledali smo epidemiološke podatke, čas do diagnoze in diagnostičnih postopkov. Rezultate smo obdelali s statističnim orodjem SPSS 22.0.

Glavni cilj: Glavni cilj raziskave je bil ugotoviti čas med začetkom nastanka simptomov in sprejemom na Oddelek za revmatologijo in ugotoviti vzroke za zamudo pri postavitvi diagnoze.

Rezultati: V raziskavo je bilo vključenih 53 bolnikov (66% žensk) s temporalnim arteritisom starih 76,25 let (od 63 do 89 let). Od začetka nastanka simptomov do sprejema na Oddelek za revmatologijo je v povprečju poteklo 33,74 dni (od 0 do 180 dni). Diagnostični postopek je bil zaključen v 2,04 dnevih od sprejema na oddelek. Biopsija temporalne arterije je bila opravljena pri 52 od 53 bolnikov v 2 dnevih s preliminarnim histološkim izvidom v 2 dnevih od sprejema na oddelek. Biopsija je bila pozitivna v 43 (81,1%) primerih. Ultrazvok velikih žil je bil opravljen v 2 dnevih pri 19 (35,8%) bolnikih in je bil v vseh primerih skladen z diagnozo arteritisa velikih žil. 16 (30,2%) bolnikov je imelo revmatično polimialgijo, 35 (66%) bolnikov motnje vida, trajno je oslepelo 12 (22,64%) bolnikov na eno oko in 2 (2,8%) bolnika na obe očesi. Sedemnajst bolnikov (32,1%) smo začeli zdraviti z intravenoznimi pulzi metilprednizolona, povprečen odmerek peroralnega metilprednizolona je znašal 45,55 (± 15,54) mg. Vsi bolniki so prejeli nizek odmerek acetilsalicilne kisline.

Zaključek: Zgodnja diagnoza in zdravljenje gigantoceličnega arteritisa sta zelo pomembna, saj lahko napačno- ali ne- -diagnosticirana bolezen vodi v popolno slepoto. Z boljšo edukacijo in obveščenostjo laične populacije ter z boljšim dostopom in profesionalno edukacijo primarnega nivoja ter zgodnjo napotitvijo v sekundarne intervencijske ustanove bi lahko preprečili usodne zaplete ter trajne okvare pri bolnikih s temporalnim arteritisom.


Celoten članek